Slovensko kulturno delo je obstajalo le v igrah, ki jih je tu pa tam uprizorilo prosvetno društvo »Kot«, ki je pa bilo učlenjeno v slovensko prosvetno zvezo v Celovcu. Igrali so v zasilni dvorani na podstrešju hiše »Hranilnice in Posojilnice« v Št. Jakobu, pozneje znane pod imenom »Pri Šimeju«.

Aprila se je začelo delati društveno dvorano. Društvena dvorana naj bi služila izobraževalnemu društvu Kot v Št. Jakobu in Maritini družbi za uprizoritev iger, skioptičnih predstav, predavanj itd.

Predstava 14. maja 1931 v Ljubljani, 15. maja 1931 v Celju, in 16. maja 1931 v Mariboru. Uprizorili so jo igralci Katoliškega Izobraževalnega društva »Kot« v Št. Jakobu v Rožu. Predstavili so pa irgo tudi na dvorišču šentjakobskega farovža.

Dvorana v nekdanjem farovškem hlevu. Vedno bolj se je čutila potreba po lastni dvorani. Fantje so se s sporazumom s farnim svetom odločili, da priredijo nekdanji farovški hlev, da bi služil dvorani. V mesecu avgustu so se dela pričela. Izkopali so 14 traktorskih vozov zemlje, da so tako dobili potrebno višino. Pod je bil padajoč, pred odrom še poseben ločen prostor za morebitno godbo ali kaj podobnega. Posebej so se odlikovali Michael Baumgartner, Sticker Jozej, Dersola Hanzej, Fantur Hugo, Amrusch Mihej, Palmisano Hanzej. Ograjo pred odrom je napravil Jelenik Hanzej sen. Seveda v prostih urah. Deske je daroval Obilčnik Franc vlg. Lipej, opeko pekarna v Podrožci. Pobelil in poslikal pa jo je Fridrich Jerina, kateri je tudi napravil kulise po nizki ceni. Električno inštalacijo je napravil g. Česen. Vsa dela so tekla pod njegovim vodstvom.

Veliko je bilo veselje, ko je mogla mladina pokloniti novemu g. Župniku za prvi god v šentjakobski fari novo dvorano in se mu pokloniti z predstavo »Genofefa«. Glavno vlogo je podala Zora Ferm. Vršilo se je 29. novembra.

Gradbeno delo na novemu farnemu domu. Razne prireditve pri Antoniču na Reki.

1. in 2. Aprila »Miklova Zala« v farni dvorani; režija: Peter Sticker ob 75-letnici ustanovitve SPD »Rož« in 500-letnici turških vpadov

Začenjali smo kmalu zasnovati koncept izobraževalnega centra v Št. Jakobu v sodelovanju s Katoliško prosveto.

MePZ »Rož« pod vodstvon Lajka Milisavljeviča
Oder Rož: Martin Čedermac; režija: Marjan Štikar

Lani je bilo sedemdeset let od tega, odkar so nacionalsocialisti nasilno pregnali blizu dvesto slovenskih družin z njihovih domov na južnem Koroškem. V občini Šentjakob v Rožu je 14. aprila 1942 v jutranjih urah gestapo deportirala dvanajst družin, prizadetih je bilo 68 oseb.

Slovensko prosvetno društvo Rož si je postavilo leto v znamenje spomina na takratne dogodke, opomina na krute čase za Slovence na Koroškem in v znamenje mnogih vprašanj za danes. Takega nasilja, kot tedaj pri nas ni več in po lanskem sporazumu se sedaj baje vsi ljubimo. In letos ne bomo samo hodili po sledovih spomina, temveč si tudi zaprisegli, da se ne damo več pregnati!

Če pomislimo nazaj, pred leti nismo smeli reči, da smo Slovenci, prav naj bi bilo reči, da smo slovenskogovoreči Avstrijci. In začeli smo, da ne bo zamere, dopuščati dvojezičnost, ker v srcu – kdo ne? – smo si želeli, da nas vsi ljubijo. In saj so nas ljubili in nas še. Mislili smo, da smo odprti, če prevajamo, nemškogovoreči Korošci pa so mislili, da so že naklonjeni, če pridejo na naše prireditve.

Kot društvo poskušamo to mišljenje spremeniti, se odpreti in pri svojih prireditvah biti po svoje ustvarjalni: človeka lahko nagovoriš s sliko, glasbo, čustvi, pa seveda tudi z besedo. Hočemo dati informacije v obeh jezikih, ne da bi pri tem prisilno prevajali. Čista dvojezičnost leže na samozavest in prisilno prevajanje je v resnici dolgočasno. Ljudje prenesejo slovenščino, bi lahko rekli po spremenjenem citatu Ingeborg Bachmann in odprtost prenese tudi resnico.