Prvič v zgodovini sodeluje tudi Slovensko prosvetno društvo Rož pri prireditvah Dežele Koroške v spomin na plebiscit 10. oktobra 1920, po katerem so bile določene meje med novo nastalima državama Republiko Avstrijo in kraljevino SHS. Drugače kakor v preteklosti, ko so proslavljali obletnice v znamenju »nedeljene Koroške« oz. junaške zmage »domovini zvestih« nad »izdajalci domovine«, se je tokrat Dežela Koroška pod naslovom »Carinthija2020« odločila za drugo obliko praznovanja.

A sto let po plebiscitu meje še zmeraj (prikrito) razdvajajo: sosedske odnose, družine … Zato je društvo Rož po Šentjakobu potegnilo vidno in za vse zaznavno mejo – rdeč trak, povlečen čez stavbe in druge površine. Različne prireditve in intervencije v javnem prostoru so posvečene tematiki »meje«. Rezultat ukvarjanja z mejo je odprt, a konec oktobra bodo društveniki in društvenice Roža mejo skozi Šentjakob spet odstranili. Medtem pa bo čez nekatere dele meje zrasla trava, drugi bodo zaradi sonca zbledeli, tretje pa bodo poletni nalivi spet očistili. Morda pa se bo očistila tudi kaka meja v glavah, bo čez stare meje zrasla trava ali pa se bo ta meja celo – v najboljšem primeru – razblinila v nič.

Od maja do julija je društvo Rož v sklopu projekta CARINTHIja2020, ob 100-letnici koroškega plebiscita od Šentpetra do Šentjakoba položilo rdečo plastično gazo (glej infotablice). Pred 100 leti je prebivalstvo na južnem Koroškem odločalo o tem, kje naj poteka meja med Republiko Avstrijo in državo SHS. Posledično se je državna meja sicer ustalila na vrhu Karavank, a v vaseh severno od njih se je globoko zarezala med ljudi.

PREKOMEJNI KROG STOLOV

Na travniku pred farovžem (ob glavnem Šentjakobskem trgu) je društvo Rož v krogu postavilo 44 HRNC-GRNZ stolov – za vsako šentjakobsko vas po dva stola. Ta krog stolov, ki se vije prek rdeče meje naj – simbolično ali realno – vabi vse občanke in občane, da se zberejo v forumu in se odkrito pomenijo o preteklih težavah in mejah v občini predvsem pa o bodočem, enakopravnem sobivanju vseh.

IZDIH – zvočni trnek

Nad tem krogom stolov, lebdi zvočni trnek, iz katerega (na pritisk na gumb) prihaja zvočna inštalacija, ki sta jo pripravila Christina Constanze Polzer in Lan Sticker – tehnična izvedba Kristijan Rehsmann. Besedilo te inštalacije je od nobelove nagrajenke, američanke Toni Morrison, v katerem se sprašuje „na kaj pravzaprav mislimo, kadar rečemo domovina?“

KMALU BO – prepredanje čez in o Hranci

„Hranco“ čez Farovž prepleta slika slikarke, domačinke, ki je odraščala v Podrožci, Marije Legat. Ta transparent, ki je že spomladi 2020 dajal upanje v Muzejski četrti na Dunaju, naj opozarja na to, da naj človek zajaha v „druge“ sfere, naj si upa preleteti vse meje predvsem te v glavah in se tako osvobodi vse nepotrebne navlake.

„ZADNJA POSTAJA PRED PREDOROM“ – pričevanja Šentjakobčank in Šentjakobčanov

V treh rdečih JACOBFON celicah, ki stojijo ob steni pri glavnem trgu lahko poslušate pričevanja šentjakobčank in šentjakobčanov, ki pripovedujejo o svojem doraščanju in življenju na vasi. To so ljudje vseh starosti, vaščanke in vaščani, ki so več ali manj vse življenje preživeli v tej vasi, ali pa so odšli s trebuhom za kruhom in se le občasno vračajo „domov“. Poleg tega lahko v celicah poslušate tudi pesmi zborov SPD Rož in MGV Maria Elend/Podgorje.

SPD rož
Künstler*innenkollektiv N.O.R