Prizorišče interdisciplinarnega umetniškega projekta je malo nogometno igrišče v Obrovu na slovenskem Krasu v bližini meje s Hrvaško, kateremu že sama lokacija daje simbolno moč. Nahaja se na dnu globoke doline izven vasi, kar podeljuje kraju že gledališko, skoraj neresnično noto. Za Marjana Štikra, vodjo in režiserja gledališke skupine TROTAMORA kraj uteleša nič manj kot »veliki svet«: »Iz začetne distance (pogled iz ptičje perspektive) se publika potopi v inscenirano nogometno tekmo, med katero obe nasprotujoči si skupini počasi razpadeta in iz dveh nasprotujočih si strank nastane kup razkropljenih in izoliranih posameznikov. »Povezava z nacionalnimi konflikti v regiji ter vključitev lokalnega prebivalstva sta – kot pri vse Štikarjevih gledaliških projektih – sestavni del koncepta; nadejamo se lahko nenavadnega in politično brizantnega gledališkega dogodka.

Naj človek ne živi samo od kruha (Matej 4,4)
ali drugod pomagajo gasilci, pri nas Trotamora
ali poročilo iz Čičarije

Na poti v Čičarijo trka iz avtobusnega prtljažnika, teatr se je začel. Domači policaji nas spremljajo in opravijo svoj posel. Dva tipa – begunca – skočita iz avtobusnega prtljažnika in tečeta v gozd – kak začetek, Marjan prvič sodeluje s policijo. Na Poljanah nas sprejme, kot se spodobi, uporniška in že smo ogreti. Slavko ve povedati, da je v tretji kitici pesmi “Hej brigade hitite…” omenjena vas kjer smo: “čez Poljane požgane, tja do bele Ljubljane, naša vojska prodre kot vihar…”.  Sprejme nas vas propadlih hiš. V stredini le teh pade vrtača, ob robu stoji cerkev. Iz doline raste drevo, na katerem visi pošast – ali je le marioneta ali celo samomorilec. Igralci zvlečejo pošast na vejo. Iz pošastinih ust kriči  Jobova tožba, očitek življenju: Preklet bodi dan, ko sem se rodil…   No, smo pa tam, sredi življenja. Jamrovec se je porodil v naročju zemlje, se povzdignil v pošast in ima na ustnicah en sam očitek: Preklet bodi dan, ko sem se rodil…

Ob robu Poljan bajar, poln cvetlic in ob njem svatbena družba. Ob zvokih orientalskega čarovnika ženin – nemški samozavestnež – v senci posušenega doba priklicuje vse lastnosti, ki so povezane s trdim lesom, posebno če je le ta suh. Pohlevna slovenska nevesta pa opeva mehak les lipe. Razdeljena rdeča srca svatovcev omilijo trde govore in gledalci imajo prvič vtis, da so del igre, kajti igramo se življenje.

Na poti iz Poljan v Golac zvemo, da so šele pred nekaj leti v teh krajih zgradili vodovod in da so prej zajemali vodo samo pri studencih. Baje je vir vsega življenja voda, tako da jo človek išče ne samo na Luni in Marsu, pač pa po celem vesolju. Važnosti vode ustrezno nas sprejme ob studencu vodni stražar (ali je pa le povodni mož). Kakorkoli že, domačini so bili spretni in so zgradili studenec sicer tik ob pokopališču, vendar le malo višje, tako da sok mrličev ne more skaliti vode, ker kot znano, voda teče zmeraj navzdol. V poslovilni veži ob pokopališču  riše vodna boginja s svojimi lasmi slike življenja. Na travniku pred pokopališčem nam da smernico spet biblija s poročilom o vesoljnem potopu in v mislih gradimo, kot Noe čoln na suhem ali pa tudi ne.

V Golacu nimajo kaj praznovati, kljub temu pa so tam še partizanski spomenik, gostilna in cerkev. Mladost uprizori gostilničarjeva hči, ki zapleše pred gostilno po kratkem sporočilu po i-phone-nu ljubezenski balet. V senci cerkve je napis: prodamo zemljišče in župnišče. Vaški starešina pripoveduje iz starih časov in “zakanta” tako prisrčno, da z njim zapoje mrmraje cel gledalski zbor. Mlada in stari sežeta v srce.

V Obrovu imajo na dnu globoke doline nogometno igrišče, ki po Marjanu uteleša nič manj kot”veliki svet”. Spremni list prireditelja Unikum nam obljublja: ”Iz začetne distance se publika potopi v inscenirano nogometno tekmo, med katero obe nasprotujoči si skupini počasi razpadeta in iz dveh nasprotujočih si strank nastane kup razkropljenih in izoliranih posameznikov.” Trotamora daje pod geslom: „Goli na nogometnem igrišču so avtogoli zapostavljenih” namige in povelja, publika uboga ali pa tudi ne. Na začetku igrajo vsi. Igralci pozivajo: uprite se, ne dajte se, postavite se, čuvaj igrišča poteguje linije in ponavlja: saj je vseeno, saj nima smisla, saj „ti tam zgoraj“ delajo kar hočejo. Ker je sicer jasno, pa kljub temu zebe, se publika proti intenciji trenerja umika na sonce in tako iz igre – kaka prispodoba! Ti, ki ostanejo, se kot igralci udeležijo končnega boja in imajo občutek, da so sredi tekme. Pozneje zvem, da je Adolf Hitler menil: „Svet je potujoči pokal“. Pa še to: igrala je ekipa Laško pivo proti Hirter Bier-u, zmagal je Hirter 2:1, zakaj, pa nihče ne ve prav. Morda le zaradi svatbe ob bajarju. Vprašam se, kaj je povod za igralce, brezplačno vzeti nase napor take uprizoritve. Odgovor se lahko samo glasi: drugod pomagajo gasilci, pri nas Trotamora. Zato naj človek ne živi samo od kruha, ampak tudi od teatra.

Avtor: Hanzi Wuzella